Spet ta občutek

Evo in pol dobim to na mejl, kot odgovor na mojo prvo zgodbo. Punca hoče bit anonimna, jaz pa pravim, da ma talent. aja, ime ji je #nimfo

Ta občutek se je pojavil vedno ob napačnem času. Minil je že en teden odkar se je moj fant odpravil na poslovno potovanje. Še mučna dva tedna. Ob takšnih trenutkih sem vesela, da imam službo v kateri nimam časa misliti na te stvari. V mislih na hitro preletim današnji urnik. »Oh, pa ne že spet  tako zahtevna operacija. Upam, da se bom lahko dobro zbrala. In pozabila na neumnosti. Saj me ne vara. Ampak zakaj me nikoli ne vzame s seboj…«

Ko sem vstopila v operacijsko, sem začutila mravljince v nogah. Ta obraz, te poteze – tako znane. Ko me je pogledal v oči, sem skoraj izgubila tla pod nogami. Seveda, to je bil on. Moja otroška ljubezen. Nikoli pozabljena. Pa vendar… so se mi ob pogledu nanj po glavi podile čisto drugačne misli kot pred leti. Občudovala sem njegove močne a hkrati nežne in spretne roke. In si jih predstavljala kako drsijo ob mojem telesu. Ni me prepoznal. In kako zaskrbljen je bil njegov glas ob vprašanju: "A je z Vami vse v redu?" Nisem mu mogla odgovoriti, saj bi ob drhtenju mojega glasu takoj opazil česa si pravzaprav želim. Upala sem samo, da nebo ujel mojega izdajalskega pogleda. Ob koncu operacije sem si skoraj čestitala, da sem uspela zdržati v tem nabitem ozračju. A že trenutek pozneje sem zaslišala njegov glas: "Sestra?"
"Želite?"
"V mojo pisarno..."
"A sem naredila kaj naro-"
"Ne, ne, ne bojte se, vse je vredu... Le nekaj me zanima; bova v pisarni o tem."
"Vredu, gospod doktor."

Začudena in malo prestrašena sem se odšla preobleč. Občutek pa je še kar trajal. »V njegovo pisarno grem…« Zamišljala sem si vse mogoče scenarije, še enkrat preletela operacijo in se nazadnje ujela v sanjarjenju o njegovem golem telesu. Polna poželenja sem se odpravila proti njegovi pisarni. Presenetil me je obiskovalec, ki ga je doktor na hitro odpravil. Čutila sem, da me obliva rdečica. Navsezadnje sva bila v njegovi pisarni. Sama. Ujela sem njegov poredni nasmešek. Kmalu se je začel smejati in mi rekel: "Daj no, Tanja, kolko misliš, da sem pa star, da me vikaš? Saj pa nisem dosti starejši od tebe - mogoče bi lahko bila celo sošolca." Mar se me res ne spomni? "Roman... SVA bila sošolca..." Nisem se mogla upreti smehu, saj je bil tako prisrčen..ahh kaj pa govorim. Najraje bi ga naskočila, tako seksapilno je deloval.

 "Tanja? Tanja iz tretje klopi?"
"Ne... tisto je bila Tadeja..."
"Aja... saj res..."
"Tanja iz paralelke," nagajivo sem mu pomežiknila in nadaljevala:"torej... Roman... zakaj si me poklical k sebi?"
"Nekam slabotna se mi zdiš. Sem prvo mislil, da si pač prvič na operaciji - precej maladostno zgledaš - pa očitno ni to... A ti je slabo ali kaj podobnega?"
"Verjetno samo kak prehlad..."
"Tanja, vem kak zgleda prehlad. TO ni prehlad."
"Jah, gospod doktor, boste pa morali pogledat!" Nisem se več mogla zadrževati. Ščemenje je bilo premočno. In videla sem, da mu je do te igrice vsaj toliko kot meni. Prijela sem ga za roko in jo ponesla h glavi…a želela sem jo vsepovsod drugje.  "A je kaj narobe z mano?"
"Bova pa morala srce vprašat," je dejal in stegnil roko po stetoskopu, medtem ko sem jaz zaklepala vrata. "Ah, doktor, mislim, da vem, kaj mi lahko pomaga..." In mislim, da je to tudi on dobro vedel. Opazila sem kako napete so njegove hlače. To me vedno vzburi. Segla sem proti zadrgi. Ni me ustavil. No…saj me niti nebi mogel. Ko začnem, me nič ne more ustaviti. Bivši mi je večkrat rekel, da sem prava nimfomanka. Morda pa se ni motil… Uspelo mi je sleči hlače, na srečo sem imela na sebi le krilo…LE krilo. Občutek je bil dober. Čeprav je bilo prvič z zdravnikom, me je presenetil. Vendar so piloti boljši.