Sestra, skalpel

"Ja gospa, kaj pa je z Vami narobe?"
Rad se pogovarjam z ljudmi, pa čeprav spijo. Čeprav sem v tistem trenutku v njih. Čepram imam v tistem trenutku v mojih rokah ne le njihovo srce, temveč njihovo življenje. A nikoli ne dobim odziva. Hvalabogu - če bi ga dobil, bi verjetno jaz in anasteziologinja letela s službe...
"Sestra, skalpel, prosim," rečem mladi sestri. Mislim, da še ni bila velikokrat v operacijski, saj zgleda precej bledo...
"A je z Vami vse v redu?" jo vprašam. V odgovor mi je pokima z glavo. Nekaj je narobe, a nimam časa za njo. Za zdaj...
Spet se posvetim ženski pred mano. Ni ravno mlada, stara še pa tudi ne - njene dojke še delujejo preveč čvrsto, da bi bila kaj dosti čez 45. Saj ne, da piše v njeni kartoteki, kolko je stara, a dandanes to tak noben več ne bere.
Skoncentriraj se, rešit jo moraš, ne pofukat!
In res. Naslednje pol ure se še skoncentriram in sem gotov. Za danes. Upam.
Naredim še zaključne šive in se razgledam po sobi. Mlada sestra je še vedno tu. Še vedno je bleda.
"Sestra?"
"Želite?"
"V mojo pisarno..."
"A sem naredila kaj naro-"
"Ne, ne, ne bojte se, vse je vredu... Le nekaj me zanima; bova v pisarni o tem."
"Vredu, gospod doktor."
Gospod doktor... kot da sem starejši od njenega očeta... Niti trideset jih še nimam, ona pa tudi ni dosti mlajša... Boš še ti videla, kdo je gospod doktor...
Hitro sem se stuširal in preoblekel ter šel proti svoji pisarni. Ko sem tam že dobre pol ure bral najnovejše novice iz sveta kardiologije - ja, tudi to delam - je nekdo potrkal na moja vrata.
"Naprej!" sem rekel in pogledal proti vratom, da bi zagledal svojo sestro od prej. Pa sem se zakalkuliral. Bil je mož od pacientke, ki sem jo pravkar končal."Ne skrbite, gospod Novak, operacija je bila uspešna, vaša žena se bo vsak trenutek zbudila..."

V tem trenutku je spet potrkalo na vrata in vstopila je mlada brhka sestra. Zdaj, ko je imela gor priponko z imenom, sem vedel, da ji je ime Tanja... Tanja, Tanja, Tanja...Zakaj mi zveni tak znano?
"Gospod Novak, če naju oprostite... Če pa boste meli še kakšno vprašanje, veste kje me najdete," sem se mu nasmehnil. In je odšel.
S sestro sva ostala sama v sobi in videl sem, da je še kar malo brez barve, a vseeno počasi zardeva.
Če to ni luštno, potem pa res ne vem.
"Gospod doktor, kaj želite?"
Nisem več bil zmožen zadrževat se - prasnil sem v smeh.
"Daj no, Tanja, kolko misliš, da sem pa star, da me vikaš? Saj pa nisem dosti starejši od tebe - mogoče bi lahko bila celo sošolca," sem se še kar smejal.
"Roman... SVA bila sošolca..."
Zazijal sem. Zdaj se je pa ona začela smejat.
"Tanja? Tanja iz tretje klopi?"
"Ne... tisto je bila Tadeja..."
"Aja... saj res..."
"Tanja iz paralelke," mi je pomežiknila in nadaljevala:"torej... Roman... zakaj si me poklical k sebi?"
"Nekam slabotna se mi zdiš. Sem prvo mislil, da si pač prvič na operaciji - precej maladostno zgledaš - pa očitno ni to... A ti je slabo ali kaj podobnega?"
"Verjetno samo kak prehlad..."
"Tanja, vem kak zgleda prehlad. TO ni prehlad."
"Jah, gospod doktor" tokrat malo bolj igrivo, "boste pa morali pogledat!"
In prime mojo roko ter jo ponese k svoji glavi. Narahlo jo nasloni na svoje čelo in vpraša:"A je kaj narobe z mano?"
"Bova pa morala srce vprašat," sem stegnil roko po stetoskopu, ona pa po ključavnici.
"Ah, doktor, mislim, da vem, kaj mi lahko pomaga..."
Prijela je stetoskop v roko in ga dala počasi na mizo, z drugo roko pa je segla po moji zadrgi. Pričela je odpenjat moje hlače, zraven pa spuščat svoje krilo.
Priznam, bilo mi je prvič... s sestro, a zato ni bilo ničkaj manj kakovostno - kvečjemu nasprotno. Natanko je vedela, kaj dela, pa tudi preglasna ni bila, nenazadnje so take stvari v bolnišnici prepovedane... načeloma...
Proti koncu, ko mi je že skoraj prišlo, pa je začela med tihim stokanjem:"Doktor... veš, kaj... rabim?"
"Ne... nevem..."
"Rabim... bel... ja... ko... vine..."