Čas je denar

Obstaja ena zadeva, ki je hujša kot slabo plačano delo; slabo plačano delo, pri katerem ne uživaš. Si predstavljate, da sredi največjega mraza moraš na drugo stran mesta v avtu, ki se mu je pokvarilo gretje? In da bo slika popolna, je še seveda gneča na cesti. Petek popoldne, ko se vsi odločijo, da grejo domov; domov z dela, študentje domov k mamicam, avtobusni šoferji k ženam... Pošteni dostavljalci pic pa moramo takrat najbolj delat, ker se pač ženam ne da kuhat in raje naročijo pice, da zadovoljijo otroke in moža ob pričetku vikenda.
Isto se dogaja ta petek; tri pice imam v avtu. Hvalabogu, da imamo termoposodo za prevažat pice, ker če je ne bi imeli, bi razvažal zmrznjene pice po mestu. Zraven bi pa pečico vozil. Peljem k prvi hiši. Izstopim iz avta in me ima, da bi se nazaj not vsedel, saj je zunaj še bolj mrzlo kot v avtu. Grem do vrat in pozvonim. Nič. Pozvonim še enkrat. Spet nič. Pogledam na naročilo - domača pica navadne velikosti. Naslov je pravi, hiša je velika. Pokličem številko s katere je bilo naročeno. Slišim zvonenje v notranjosti hiše.
"Halo?"
"Vaša pica, odprite prosim..."
"Ooh... seveda, takoj, takoj..."
Odpre mi dokaj mlad moški, ne več kot trideset, z nasmeškom na obrazu.
"Dober dan! Vaša pica!" mu rečem.
"Vi pa morate met živce, da v takem mrazu to tovorite."
"Jah... služba je služba; to bo devet evrov."
Pomoli mi dvajsetaka:"Obdržite drobiž," in zapre vrata.
Pravkar sem dobil več napitnine, kot je bila vredna pica. Pogledam na seznam in si naredim zvezdico zraven naslova; sem bom še večkrat z veseljem dostavljal. Pogledam naslednji naslov. Štiri ulici vstran, na cesti pa gneča. Odločim se, da grem peš, pa magari mam družinsko pico za dostavit. Še sreča, da ni snega, ker če bi bil, bi, pri naši snežni službi, zdaj gazil po njem, ne po pločniku. Sicer čutim, kako se počasi pica ohlaja, a še vedno toplo prinesem do vrat bloka. Pozvonim in slišim, kako se vrata odprejo. Vsaj čakali so me, verjetno že lačni. Prihitim do vrat stanovanja, kjer me pri odprtih vratih čaka moški v pilotski uniformi, verjetno je pravkar prišel z dela, in mi reče:"Dolgo ste rabili - svojo punco mislim presenetit, da sem doma..."
"Gneča je na cesti, vsi hitijo domov, mel sem še nekaj dostav pred vašo ..." mu začnem naštevat, ko zagledam, da se mi smehlja.
"Vedno sem hotel to naredit, na zamerite mi, prosim," se smeji:" Koliko?"
"Eh, kaj bi zameril; to bo pa sedemnajst," mu odvrnem, pravtako z nasmeškom.
Vzame denarnico in začne preštevat, ko mi tudi on ponudi dvajset evrov.
"Obdržite drobiž, preveč sem lačen, da bi Vas čakal, kako mi boste iskali te tri evre. Srečno vožnjo!" in je zaprl vrata.
Dvakrat v isti rundi? Ne morem verjet.
Naslednja je na vrsti spet ena pica za eno osebo. Navadna. Brez gobic. Tečem do avta, gneča se je že malo zmanjšala, in se odpeljem po glavni cesti dalje. Ko končno prispem do hiše, vidim, kako proti meni hiti mlada policistka.
"O, sranje, kaj sem spet naredil?" si zamomljam sam pri sebi.
"Mojo pico imate - kar sem jo dajte," mi reče, pograbi pico in da deset evrov v enem zamahu:"To bi moralo bit dovolj," in odhiti v avto ter se odpelje.
Jaz le nemo strmim za njo in v mislih preštevam dobiček te runde.