nadaljevanje sledi

like said

Čas je denar

Obstaja ena zadeva, ki je hujša kot slabo plačano delo; slabo plačano delo, pri katerem ne uživaš. Si predstavljate, da sredi največjega mraza moraš na drugo stran mesta v avtu, ki se mu je pokvarilo gretje? In da bo slika popolna, je še seveda gneča na cesti. Petek popoldne, ko se vsi odločijo, da grejo domov; domov z dela, študentje domov k mamicam, avtobusni šoferji k ženam... Pošteni dostavljalci pic pa moramo takrat najbolj delat, ker se pač ženam ne da kuhat in raje naročijo pice, da zadovoljijo otroke in moža ob pričetku vikenda.
Isto se dogaja ta petek; tri pice imam v avtu. Hvalabogu, da imamo termoposodo za prevažat pice, ker če je ne bi imeli, bi razvažal zmrznjene pice po mestu. Zraven bi pa pečico vozil. Peljem k prvi hiši. Izstopim iz avta in me ima, da bi se nazaj not vsedel, saj je zunaj še bolj mrzlo kot v avtu. Grem do vrat in pozvonim. Nič. Pozvonim še enkrat. Spet nič. Pogledam na naročilo - domača pica navadne velikosti. Naslov je pravi, hiša je velika. Pokličem številko s katere je bilo naročeno. Slišim zvonenje v notranjosti hiše.
"Halo?"
"Vaša pica, odprite prosim..."
"Ooh... seveda, takoj, takoj..."
Odpre mi dokaj mlad moški, ne več kot trideset, z nasmeškom na obrazu.
"Dober dan! Vaša pica!" mu rečem.
"Vi pa morate met živce, da v takem mrazu to tovorite."
"Jah... služba je služba; to bo devet evrov."
Pomoli mi dvajsetaka:"Obdržite drobiž," in zapre vrata.
Pravkar sem dobil več napitnine, kot je bila vredna pica. Pogledam na seznam in si naredim zvezdico zraven naslova; sem bom še večkrat z veseljem dostavljal. Pogledam naslednji naslov. Štiri ulici vstran, na cesti pa gneča. Odločim se, da grem peš, pa magari mam družinsko pico za dostavit. Še sreča, da ni snega, ker če bi bil, bi, pri naši snežni službi, zdaj gazil po njem, ne po pločniku. Sicer čutim, kako se počasi pica ohlaja, a še vedno toplo prinesem do vrat bloka. Pozvonim in slišim, kako se vrata odprejo. Vsaj čakali so me, verjetno že lačni. Prihitim do vrat stanovanja, kjer me pri odprtih vratih čaka moški v pilotski uniformi, verjetno je pravkar prišel z dela, in mi reče:"Dolgo ste rabili - svojo punco mislim presenetit, da sem doma..."
"Gneča je na cesti, vsi hitijo domov, mel sem še nekaj dostav pred vašo ..." mu začnem naštevat, ko zagledam, da se mi smehlja.
"Vedno sem hotel to naredit, na zamerite mi, prosim," se smeji:" Koliko?"
"Eh, kaj bi zameril; to bo pa sedemnajst," mu odvrnem, pravtako z nasmeškom.
Vzame denarnico in začne preštevat, ko mi tudi on ponudi dvajset evrov.
"Obdržite drobiž, preveč sem lačen, da bi Vas čakal, kako mi boste iskali te tri evre. Srečno vožnjo!" in je zaprl vrata.
Dvakrat v isti rundi? Ne morem verjet.
Naslednja je na vrsti spet ena pica za eno osebo. Navadna. Brez gobic. Tečem do avta, gneča se je že malo zmanjšala, in se odpeljem po glavni cesti dalje. Ko končno prispem do hiše, vidim, kako proti meni hiti mlada policistka.
"O, sranje, kaj sem spet naredil?" si zamomljam sam pri sebi.
"Mojo pico imate - kar sem jo dajte," mi reče, pograbi pico in da deset evrov v enem zamahu:"To bi moralo bit dovolj," in odhiti v avto ter se odpelje.
Jaz le nemo strmim za njo in v mislih preštevam dobiček te runde.

Prva nočna pohotne policistke

 Splash, hvala :D

Danes je petek in dobila sem sms, pridi mi polepšat večer, s sabo nasmeh prines ... je donelo iz radia v kopalnici ravno med sproščujočo kopeljo. Samo parkrat na mesec si lahko privoščim tiste pol ure intimnosti v kopalni kadi in do danes res nisem imela časa. Tisti večer pa je bil popoln. Jaz, glasba, sveče in kopel ter moje telo, moje roke na njem ... No skoraj, ravno sredi verza sem dobila sms. Pa ne pravi sms s seksi vsebino, ne, zazvonil je moj pager. V službo?! Nočno? V petek?! Ves stres, ki sem ga pustila na tleh kopalnice skupaj s službeno opremo se je vrnil vame. Marta je zbolela ... Spet, ta stara dementna lahko-bi-že-šla-v-pokoj policistka. Same težave z njo. Pa še prva nočna, po takem stresnem dnevu, kot je bil današnji.
Pol ure kasneje, sprijaznjena nad kruto usodo, se znajdem na postaji. Baje delam z Primožem, rekli so mi, da je nov in da je prav tako prvič na nočni. Ah, še eden tistih zavaljenih novincev ki mislijo, da bodo v policijskem avtu kot Schwarzenegger na motorju ob spremljavi komada You could be mine. Vstopim v sobo, nikjer več nikogar, vsi na terenu. Pri razporedu nočnih zagledam postavo za umret, črni lasje, ravno prav oprijeta uniforma, da se še vidi ta huda r ... Obrnil se je.
'Si ti Primož?'
Glas se mi trese ... upam, da ni opazil. Zardela sem, čutim, kako mi lica prepravlja rdečina ...
'Ja, to sem jaz.'
'Eva,' roke se mi tresejo ... 'Marta je zbolela, pa ne more danes.'
Njegov čudovit obraz se je sprostil 'Aha ...'
Bila sem živčna, ta moški ... Zgledal je kot bog, izklesana postava, črni lasje, modre oči, pa ta globok glas ... Komaj sem se prisilila, da sem izustila kak stavek.
'Odkrito ti povem, Primož, jaz sem nova; danes je moj prvi dan in Marta se je počutila slabo in me je prosila, naj jo zamenjam... Upam, da veš, kaj morava delat.'
Resnici na ljubo nisem imela pojma. Samo bila sem vesela, da sem tisti večer oprala svoje dolge črne lase in se uredila. Iz mene je vel seksapil, če se smem tako izrazit.
'Ja, ja, seveda vem,' Nasmehnil se je. Najbolj seksi nasmeh na svetu. Počasi sem ga slačila z očmi ...
'No, ok...Greva?' Sama misel na to, da bom celo noč z njim v avtomobilu ...
'Jah... kaj pa naj?' Se pofukava? Ne, seveda nisem tega izgovorila na glas, to je le bil edini logičen odgovor na njegovo vprašanje.
Odpravila sva se. Za volanom je zgledal samozavestno in možato. Peljal je po glavni cesti in se ustavil nekje med njivami ...
'Tukaj morava bit nekaj časa,' je rekel s trdim glasom, moje oči pa so sprehajale po drugih delih njegovega telesa, ki niso bili nič manj trdi.
'Kako dolgo pa?' sem ga vprašala z najbolj mirnim in nepotrebnim glasom, ki sem ga premogla. Noge sem mencala skupaj in oči so se mi svetile od vzburjenja in mislim, da je opazil kljub moji narejeni hladnosti.
'To mi pa ti povej ...' je rekel in me pogledal globoko v oči. Vsaka celica mojega telesa se je stresla, bradavičke so se postavile pokonci in moja muca se je pripravljala na ...
Strastno sem ga začela poljubljati in slačiti. Nisem si morala pomagati in kmalu sem začutila njegove roke, kako slačijo mojo pretesno srajčko. Vsa mokra sem potisnila roko v njegove hlače in zgodilo se je ...
Pogledal me je z zelo resnim obrazom in rekel: 'A je kaj narobe, gospa policistka?'
Pogledala sem ga in mu zašepetala: 'Mislim, da ste bili prehitri, gospod ...'

Nočna izmena

Težko je bit novinec. Pa če si prvič v šoli, če prvič seksaš, greš prvič na zmenek,... si prvič v službi. Vedno imaš občutek, da lahko gre nekaj narobe in da se te bodo ljudje okrog tebe po tem zapomnili. In prav ta občutek me je obdajal, ko sem prvič vstopil skozi mogočna vrata policijske postaje - mojega novega delovnega mesta.
Dobil sem sodelavca, starejšega moškega, rahlo obilnega, zabavnega. Že ko sva se prvič videla, sem vedel, da mi bo všeč. Ne preveč star, pa tudi ni zgledal preveč tečen.
Pogledal me je in rekel:"No, mladec, greva eno turo po mestu, da se spoznava."
In sva šla. Ko sva že bila skoraj pri avtu, se obrne proti meni in reče:"Na, tu maš ključe, vozi."
Pokimam mu v potrditev in vzamem ključe. Odklenem avto, se vsedem not, prižgem avto, se pripnem in speljem.
Vožnja je bila normalna in res sva se spoznala; zdaj sem že vedel, da mu je ime Mirko in da je poročen že petnajst let. O preteklosti pa je nerad govoril, zato sem pa moral jaz toliko več o njej. Ko sem mu povedal, da nimam punce, se je le nasmejal in modro rekel:"Boljše tako; punce se mečejo na mlade policiste kot muhe na med. Verjemi, tako sem jaz dobil mojo ženo; namesto, da bi ji napisal znesek, sem ji napisal naslov gostilne, kjer naj me počaka."
Dan je počasi mineval, ko mi je Mirko povedal še nekaj:"Aja, če še neveš; jutri maš nočno..."
"Že?"
"Najboljše še pride..."
"No? A mi boš povedal?"
"Ne."
"Zakaj?"
"Potem ti ne bo zanimivo," se je nasmehnil in dodal "pri naslednji hiši me odloži; tam živim."

Naslednji dan sva z Mirkom imela malo več dela, saj je potekala neka akcija, to pa pomeni, da moraš zaustavit vsakega voznika, ko glih maš čas. Ni bilo časa, da bi ga  vprašal, kaj bo zanimivega na nočni, sem pa dobil odgovor nekaj trenutkov za tem, ko je Mirko odšel.
Pred mano sem zagledal seznam razporeditev nočnih in zraven svojega imena videl žensko ime. Marta. Vedel sem, da je tako ime eni policistki pred penzijo, ki jo je Mirko nekajkrat omenil in potihem sem upal, da ni ona. Pa sem čakal. Vsi ostali so se že odpravili na patrulijo, ko sem jaz še kar čakal. Oh ja... staro dementno Marto mam. Slišal sem, kako so se za mano odprla vrata. Končno, sem si mislil.
"Si ti Primož?"
To pa že ne more biti Marta. Razen, če ma glasilke na drogah. Obrnil sem se in skoraj padel na tla. Pred mano je stal par najlepših dolgih nog, kar sem jih kdajkoli videl. Ko sem pogledal malo višje, sem opazil, da imajo te noge tudi precej postavno telo in najlepše črne lase. Za višnjo na vrh, pa me gledajo še temne oči s prelepega obraza.
"Ja, to sem jaz."
"Eva," je pokimala"Marta je zbolela, pa ne more danes."
Hvala preljubemu bogu.
"Aha..."
"Odkrito ti povem, Primož, jaz sem nova; danes je moj prvi dan in Marta se je počutila slabo in me je prosila, naj jo zamenjam... Upam, da veš, kaj morava delat."
Nimam pojma... vem pa, kaj bi tebi delal.
"Ja, ja, seveda vem," sem se ji nasmehnil, karseda samozavestno. Odkupila mi je.
"No, ok...Greva?"
"Jah... kaj pa naj?"
In sva se odpravila. Nisem imel pojma, kam naj greva, zato sem se samo peljal po glavni cesti in, ko sem bil prepričan, da nobene duše ni blizu, in je tudi ne bo, zavil na cesto med njivami.
"Tukaj morava bit nekaj časa," sem ji zatrdil s trdim glasom. A na meni ni bil trd samo glas, kar je tudi ona opazila...
"Kako dolgo pa?" je vprašala z iskrico v očeh in nasmeškom na ustih.
"To mi pa ti povej..." sem ji odgovoril in pogledal globoko v oči.
Iskrica je preskočila z njenih oči in tudi ona je skočila z njenega sedeža na moja kolena. Strastno me je začela poljubljati, njene roke so začele slačiti moje telo. Tudi jaz sem začel odpenjati gumbe na njeni srajci, ko sem začutil njeno roko v mojih hlačah. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega...
Pogledal sem jo z najbolj resnim obrazom in rekel:"A je kaj narobe, gospa policistka?"
"Mislim, da ste bili prehitri, gospod."

Spet ta občutek

Evo in pol dobim to na mejl, kot odgovor na mojo prvo zgodbo. Punca hoče bit anonimna, jaz pa pravim, da ma talent. aja, ime ji je #nimfo

Ta občutek se je pojavil vedno ob napačnem času. Minil je že en teden odkar se je moj fant odpravil na poslovno potovanje. Še mučna dva tedna. Ob takšnih trenutkih sem vesela, da imam službo v kateri nimam časa misliti na te stvari. V mislih na hitro preletim današnji urnik. »Oh, pa ne že spet  tako zahtevna operacija. Upam, da se bom lahko dobro zbrala. In pozabila na neumnosti. Saj me ne vara. Ampak zakaj me nikoli ne vzame s seboj…«

Ko sem vstopila v operacijsko, sem začutila mravljince v nogah. Ta obraz, te poteze – tako znane. Ko me je pogledal v oči, sem skoraj izgubila tla pod nogami. Seveda, to je bil on. Moja otroška ljubezen. Nikoli pozabljena. Pa vendar… so se mi ob pogledu nanj po glavi podile čisto drugačne misli kot pred leti. Občudovala sem njegove močne a hkrati nežne in spretne roke. In si jih predstavljala kako drsijo ob mojem telesu. Ni me prepoznal. In kako zaskrbljen je bil njegov glas ob vprašanju: "A je z Vami vse v redu?" Nisem mu mogla odgovoriti, saj bi ob drhtenju mojega glasu takoj opazil česa si pravzaprav želim. Upala sem samo, da nebo ujel mojega izdajalskega pogleda. Ob koncu operacije sem si skoraj čestitala, da sem uspela zdržati v tem nabitem ozračju. A že trenutek pozneje sem zaslišala njegov glas: "Sestra?"
"Želite?"
"V mojo pisarno..."
"A sem naredila kaj naro-"
"Ne, ne, ne bojte se, vse je vredu... Le nekaj me zanima; bova v pisarni o tem."
"Vredu, gospod doktor."

Začudena in malo prestrašena sem se odšla preobleč. Občutek pa je še kar trajal. »V njegovo pisarno grem…« Zamišljala sem si vse mogoče scenarije, še enkrat preletela operacijo in se nazadnje ujela v sanjarjenju o njegovem golem telesu. Polna poželenja sem se odpravila proti njegovi pisarni. Presenetil me je obiskovalec, ki ga je doktor na hitro odpravil. Čutila sem, da me obliva rdečica. Navsezadnje sva bila v njegovi pisarni. Sama. Ujela sem njegov poredni nasmešek. Kmalu se je začel smejati in mi rekel: "Daj no, Tanja, kolko misliš, da sem pa star, da me vikaš? Saj pa nisem dosti starejši od tebe - mogoče bi lahko bila celo sošolca." Mar se me res ne spomni? "Roman... SVA bila sošolca..." Nisem se mogla upreti smehu, saj je bil tako prisrčen..ahh kaj pa govorim. Najraje bi ga naskočila, tako seksapilno je deloval.

 "Tanja? Tanja iz tretje klopi?"
"Ne... tisto je bila Tadeja..."
"Aja... saj res..."
"Tanja iz paralelke," nagajivo sem mu pomežiknila in nadaljevala:"torej... Roman... zakaj si me poklical k sebi?"
"Nekam slabotna se mi zdiš. Sem prvo mislil, da si pač prvič na operaciji - precej maladostno zgledaš - pa očitno ni to... A ti je slabo ali kaj podobnega?"
"Verjetno samo kak prehlad..."
"Tanja, vem kak zgleda prehlad. TO ni prehlad."
"Jah, gospod doktor, boste pa morali pogledat!" Nisem se več mogla zadrževati. Ščemenje je bilo premočno. In videla sem, da mu je do te igrice vsaj toliko kot meni. Prijela sem ga za roko in jo ponesla h glavi…a želela sem jo vsepovsod drugje.  "A je kaj narobe z mano?"
"Bova pa morala srce vprašat," je dejal in stegnil roko po stetoskopu, medtem ko sem jaz zaklepala vrata. "Ah, doktor, mislim, da vem, kaj mi lahko pomaga..." In mislim, da je to tudi on dobro vedel. Opazila sem kako napete so njegove hlače. To me vedno vzburi. Segla sem proti zadrgi. Ni me ustavil. No…saj me niti nebi mogel. Ko začnem, me nič ne more ustaviti. Bivši mi je večkrat rekel, da sem prava nimfomanka. Morda pa se ni motil… Uspelo mi je sleči hlače, na srečo sem imela na sebi le krilo…LE krilo. Občutek je bil dober. Čeprav je bilo prvič z zdravnikom, me je presenetil. Vendar so piloti boljši.

Utopljenec

Vsak dan želim si,
da blizu mene bila bi.
Vsak dan hrepenim,
vsak dan si želim.

Najine roke,
najini prsti,
naj združijo se,
naj celota postane.

Takrat padam.
Padam v globino,
globino tvojih oči,
globino, ki me uroči.

In takrat seže roka po meni,
roka, ki ve kaj si želim,
roka, ki me prizemlji,
ki me za vedno v tvoj objem spravi.

Sestra, skalpel

"Ja gospa, kaj pa je z Vami narobe?"
Rad se pogovarjam z ljudmi, pa čeprav spijo. Čeprav sem v tistem trenutku v njih. Čepram imam v tistem trenutku v mojih rokah ne le njihovo srce, temveč njihovo življenje. A nikoli ne dobim odziva. Hvalabogu - če bi ga dobil, bi verjetno jaz in anasteziologinja letela s službe...
"Sestra, skalpel, prosim," rečem mladi sestri. Mislim, da še ni bila velikokrat v operacijski, saj zgleda precej bledo...
"A je z Vami vse v redu?" jo vprašam. V odgovor mi je pokima z glavo. Nekaj je narobe, a nimam časa za njo. Za zdaj...
Spet se posvetim ženski pred mano. Ni ravno mlada, stara še pa tudi ne - njene dojke še delujejo preveč čvrsto, da bi bila kaj dosti čez 45. Saj ne, da piše v njeni kartoteki, kolko je stara, a dandanes to tak noben več ne bere.
Skoncentriraj se, rešit jo moraš, ne pofukat!
In res. Naslednje pol ure se še skoncentriram in sem gotov. Za danes. Upam.
Naredim še zaključne šive in se razgledam po sobi. Mlada sestra je še vedno tu. Še vedno je bleda.
"Sestra?"
"Želite?"
"V mojo pisarno..."
"A sem naredila kaj naro-"
"Ne, ne, ne bojte se, vse je vredu... Le nekaj me zanima; bova v pisarni o tem."
"Vredu, gospod doktor."
Gospod doktor... kot da sem starejši od njenega očeta... Niti trideset jih še nimam, ona pa tudi ni dosti mlajša... Boš še ti videla, kdo je gospod doktor...
Hitro sem se stuširal in preoblekel ter šel proti svoji pisarni. Ko sem tam že dobre pol ure bral najnovejše novice iz sveta kardiologije - ja, tudi to delam - je nekdo potrkal na moja vrata.
"Naprej!" sem rekel in pogledal proti vratom, da bi zagledal svojo sestro od prej. Pa sem se zakalkuliral. Bil je mož od pacientke, ki sem jo pravkar končal."Ne skrbite, gospod Novak, operacija je bila uspešna, vaša žena se bo vsak trenutek zbudila..."

V tem trenutku je spet potrkalo na vrata in vstopila je mlada brhka sestra. Zdaj, ko je imela gor priponko z imenom, sem vedel, da ji je ime Tanja... Tanja, Tanja, Tanja...Zakaj mi zveni tak znano?
"Gospod Novak, če naju oprostite... Če pa boste meli še kakšno vprašanje, veste kje me najdete," sem se mu nasmehnil. In je odšel.
S sestro sva ostala sama v sobi in videl sem, da je še kar malo brez barve, a vseeno počasi zardeva.
Če to ni luštno, potem pa res ne vem.
"Gospod doktor, kaj želite?"
Nisem več bil zmožen zadrževat se - prasnil sem v smeh.
"Daj no, Tanja, kolko misliš, da sem pa star, da me vikaš? Saj pa nisem dosti starejši od tebe - mogoče bi lahko bila celo sošolca," sem se še kar smejal.
"Roman... SVA bila sošolca..."
Zazijal sem. Zdaj se je pa ona začela smejat.
"Tanja? Tanja iz tretje klopi?"
"Ne... tisto je bila Tadeja..."
"Aja... saj res..."
"Tanja iz paralelke," mi je pomežiknila in nadaljevala:"torej... Roman... zakaj si me poklical k sebi?"
"Nekam slabotna se mi zdiš. Sem prvo mislil, da si pač prvič na operaciji - precej maladostno zgledaš - pa očitno ni to... A ti je slabo ali kaj podobnega?"
"Verjetno samo kak prehlad..."
"Tanja, vem kak zgleda prehlad. TO ni prehlad."
"Jah, gospod doktor" tokrat malo bolj igrivo, "boste pa morali pogledat!"
In prime mojo roko ter jo ponese k svoji glavi. Narahlo jo nasloni na svoje čelo in vpraša:"A je kaj narobe z mano?"
"Bova pa morala srce vprašat," sem stegnil roko po stetoskopu, ona pa po ključavnici.
"Ah, doktor, mislim, da vem, kaj mi lahko pomaga..."
Prijela je stetoskop v roko in ga dala počasi na mizo, z drugo roko pa je segla po moji zadrgi. Pričela je odpenjat moje hlače, zraven pa spuščat svoje krilo.
Priznam, bilo mi je prvič... s sestro, a zato ni bilo ničkaj manj kakovostno - kvečjemu nasprotno. Natanko je vedela, kaj dela, pa tudi preglasna ni bila, nenazadnje so take stvari v bolnišnici prepovedane... načeloma...
Proti koncu, ko mi je že skoraj prišlo, pa je začela med tihim stokanjem:"Doktor... veš, kaj... rabim?"
"Ne... nevem..."
"Rabim... bel... ja... ko... vine..."