Nočna izmena

Težko je bit novinec. Pa če si prvič v šoli, če prvič seksaš, greš prvič na zmenek,... si prvič v službi. Vedno imaš občutek, da lahko gre nekaj narobe in da se te bodo ljudje okrog tebe po tem zapomnili. In prav ta občutek me je obdajal, ko sem prvič vstopil skozi mogočna vrata policijske postaje - mojega novega delovnega mesta.
Dobil sem sodelavca, starejšega moškega, rahlo obilnega, zabavnega. Že ko sva se prvič videla, sem vedel, da mi bo všeč. Ne preveč star, pa tudi ni zgledal preveč tečen.
Pogledal me je in rekel:"No, mladec, greva eno turo po mestu, da se spoznava."
In sva šla. Ko sva že bila skoraj pri avtu, se obrne proti meni in reče:"Na, tu maš ključe, vozi."
Pokimam mu v potrditev in vzamem ključe. Odklenem avto, se vsedem not, prižgem avto, se pripnem in speljem.
Vožnja je bila normalna in res sva se spoznala; zdaj sem že vedel, da mu je ime Mirko in da je poročen že petnajst let. O preteklosti pa je nerad govoril, zato sem pa moral jaz toliko več o njej. Ko sem mu povedal, da nimam punce, se je le nasmejal in modro rekel:"Boljše tako; punce se mečejo na mlade policiste kot muhe na med. Verjemi, tako sem jaz dobil mojo ženo; namesto, da bi ji napisal znesek, sem ji napisal naslov gostilne, kjer naj me počaka."
Dan je počasi mineval, ko mi je Mirko povedal še nekaj:"Aja, če še neveš; jutri maš nočno..."
"Že?"
"Najboljše še pride..."
"No? A mi boš povedal?"
"Ne."
"Zakaj?"
"Potem ti ne bo zanimivo," se je nasmehnil in dodal "pri naslednji hiši me odloži; tam živim."

Naslednji dan sva z Mirkom imela malo več dela, saj je potekala neka akcija, to pa pomeni, da moraš zaustavit vsakega voznika, ko glih maš čas. Ni bilo časa, da bi ga  vprašal, kaj bo zanimivega na nočni, sem pa dobil odgovor nekaj trenutkov za tem, ko je Mirko odšel.
Pred mano sem zagledal seznam razporeditev nočnih in zraven svojega imena videl žensko ime. Marta. Vedel sem, da je tako ime eni policistki pred penzijo, ki jo je Mirko nekajkrat omenil in potihem sem upal, da ni ona. Pa sem čakal. Vsi ostali so se že odpravili na patrulijo, ko sem jaz še kar čakal. Oh ja... staro dementno Marto mam. Slišal sem, kako so se za mano odprla vrata. Končno, sem si mislil.
"Si ti Primož?"
To pa že ne more biti Marta. Razen, če ma glasilke na drogah. Obrnil sem se in skoraj padel na tla. Pred mano je stal par najlepših dolgih nog, kar sem jih kdajkoli videl. Ko sem pogledal malo višje, sem opazil, da imajo te noge tudi precej postavno telo in najlepše črne lase. Za višnjo na vrh, pa me gledajo še temne oči s prelepega obraza.
"Ja, to sem jaz."
"Eva," je pokimala"Marta je zbolela, pa ne more danes."
Hvala preljubemu bogu.
"Aha..."
"Odkrito ti povem, Primož, jaz sem nova; danes je moj prvi dan in Marta se je počutila slabo in me je prosila, naj jo zamenjam... Upam, da veš, kaj morava delat."
Nimam pojma... vem pa, kaj bi tebi delal.
"Ja, ja, seveda vem," sem se ji nasmehnil, karseda samozavestno. Odkupila mi je.
"No, ok...Greva?"
"Jah... kaj pa naj?"
In sva se odpravila. Nisem imel pojma, kam naj greva, zato sem se samo peljal po glavni cesti in, ko sem bil prepričan, da nobene duše ni blizu, in je tudi ne bo, zavil na cesto med njivami.
"Tukaj morava bit nekaj časa," sem ji zatrdil s trdim glasom. A na meni ni bil trd samo glas, kar je tudi ona opazila...
"Kako dolgo pa?" je vprašala z iskrico v očeh in nasmeškom na ustih.
"To mi pa ti povej..." sem ji odgovoril in pogledal globoko v oči.
Iskrica je preskočila z njenih oči in tudi ona je skočila z njenega sedeža na moja kolena. Strastno me je začela poljubljati, njene roke so začele slačiti moje telo. Tudi jaz sem začel odpenjati gumbe na njeni srajci, ko sem začutil njeno roko v mojih hlačah. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega...
Pogledal sem jo z najbolj resnim obrazom in rekel:"A je kaj narobe, gospa policistka?"
"Mislim, da ste bili prehitri, gospod."